Zaradi različnih namenov preciznih ulitkov obstaja veliko metod toplotne obdelave, ki jih lahko na splošno razdelimo v dve kategoriji. V prvo kategorijo spadajo ulitki, katerih mikrostruktura se po toplotni obdelavi ne spremeni oziroma se ne sme spremeniti; druga kategorija pa so ulitki, katerih osnovna mikrostruktura se spremeni. Prva vrsta toplotne obdelave se uporablja predvsem za odpravo notranjih napetosti, ki nastanejo zaradi različnih pogojev hlajenja med postopkom litja nerjavnega jekla. Mikrostruktura, trdnost in druge mehanske lastnosti se po toplotni obdelavi bistveno ne spremenijo.
Pri drugi vrsti toplotne obdelave je osnovna mikrostruktura podvržena pomembnim spremembam, ki jih lahko grobo razdelimo v pet kategorij:
1. Mehčalno žarjenje: njegov glavni namen je razgradnja karbidov, zmanjšanje trdote in izboljšanje obdelovalnosti. Pri nodularnem železu je namen pridobiti več ferita.
2. Normalizacija: Njegov glavni namen je pridobiti perlitne in sorbitne strukture za izboljšanje mehanskih lastnosti ulitkov iz nerjavnega jekla.
3. Kaljenje: Njegov glavni namen je pridobiti večjo trdoto ali odpornost proti obrabi, hkrati pa doseči zelo visoko površinsko odpornost proti obrabi.
4. Površinsko utrjevanje: Predvsem za pridobitev utrjenega površinskega sloja, ob hkratnem doseganju zelo visoke površinske odpornosti proti obrabi.
5. Precipitacijsko utrjevanje: predvsem za doseganje visoke trdnosti brez drastičnega spreminjanja raztezka.
